CHOREGIE

mednarodni festival in tekmovanje novoglasbenega gledališča

cikel 

Choregie predstavlja dve polji: umetniško načelo ustvarjanja glasbenih in glasbeno-scenskih/gledaliških projektov ter metodo dela z ansambli, ki sem jo razvila, da z njo pripravljam ansamble na choregie projekte. Ideja choregie se nanaša na način repertoarnega oblikovanja koncertov, na njihovo raven performativnosti, na različne pojavnosti glasbeno-scenskih projektov, tudi na procese dela. 

Glasba, ki tvori temeljno osnovo vseh choregie projektov, je nova glasba, glasba današnjega časa, ki sicer ni stalnica na odrih, zato "nova". S tem imam v mislih denimo srednjeveško, ljudsko in glasbo, izluščeno iz določenih kontekstov oz. postavljeno v recimo sociološke ali zgodovinske. 

Choregie se najprej odraža v programiranju glasbe – ne zgolj v izboru del, temveč v dramaturgiji nizanja glasbenih del na posameznem sporedu. Repertoarji obsegajo širok razpon od zgodnje do sodobne, od etnične do avantgardne, od umetnostne do zabavne glasbe; oblikovanje programov je premišljeno ne le na mikroravni posameznega projekta, temveč tudi v širšem loku daljšega časovnega obdobja. Glasbe so premišljeno izbrane bodisi v stilnem soredju, po vsebinski rdeči niti, kdaj spet v ostri medsebojni konfrontaciji in v posebnih, pogosto aktualnih družbeni kontekstih. Dela so žanrsko prepletena, eklektična v smislu glasbenega sloga, zmeraj izvedena z izjemno predanostjo in izrazito natančnostjo izvajalcev, saj se choregie odraža tudi v performativnem smislu, četudi na "zgoljˮ glasbenem dogodku. Izvajalci z izkušnjami metode choregie so na odru sugestivni, precizni, predani, izžarevajo energijo, zanos, so samostojni, suvereni in komunikativni. Njihov instrument niso le glasovi, temveč tudi njihova telesa. Gre za vseobsežnost, za prezenco slišanega, videnega, doživetega. Poigravam se z dinamiko skupine – na konformističen in nekonformističen način, kar vzdržuje dramatičnost, izvajalci pa so v izvedbi rahločutni, hkrati virtuozni in intenzivni. 

V glasbi je notni zapis običajno v neposredni oblasti glasbenika; recepcija izvedbe glasbenega dela je tako odvisna le od glasbenikovih spodbud. Za glasbo v choregie to ne velja več na enak način – od izvajalca in gledalca zahteva popolnoma drugačno investicijo. Prisoten je namreč dejavnik, ki intenzivnemu žarčenju slišnega (glasbe in besede) priključi še kulturo vidnega, kulturo očesa, občutek za zunanjo obliko. V uprizoritvah so povezani raznoteri izrazi (gib, ples, petje, govor, podoba idr.), ta sredstva so uporabljena bodisi uravnoteženo, bodisi v prid enemu izmed njih. Njihov spremenljivi spoj ustvarja bogate pomenske ravni. Takšna performativnost glasbe ali glasbenega gledališča se izmika ozki kategorizaciji, zagotovo pa vse projekte choregie vodi glasba. V procesu choregie me zanima muzikalnost/glasbenost celotnega procesa ustvarjanja: od poteka vaj preko ustvarjanja metakompozicije do končne odrske postavitve. Glasbenostje metoda ustvarjanja, kar pomeni, da so vsi materiali/parametri organizirani po glasbeni logiki. Imajo svoj ritem, dinamiko, obliko, artikulacijo in tempo.   

Zame je choregie posebna oblika iskanja in raziskovanja. Kadar želim v glasbi ustvariti prostor, da se tekst razplasti v več kot en pomen ali komunicira z neglasbenim intenzivnje kot v koncertni izvedbi, takrat nastane choregie projekt. V ustvarjanju metapartiture je vznemirljivo, če lahko materialom, iz katerih gradim choregie, dopustim možnosti, v njih vedno znova odkrivam drugačne perspektive, razne ravni in različne plasti. To je še posebej vznemirljivo pri izvajanju nove glasbe, ki je najpogostejši glasbeni material choregie projektov zaradi vedno znova odstirajočih plasti. Elemente/izraze choregie skušam pomensko zastaviti tako, da se jih lahko bere vedno znova, na različne načine – znotraj polja choregie se dogaja zapeljiv dialog med zvokom in prostorom, med izvajalci in gledalci, med gledalci in zvokom. 

V choregie je moč najti razhierarhiziranje standardnih glasbenih in gledaliških sredstev. Elementi, ki tvorijo projekte choregie, naj ne bi ilustrirali in tudi ne podvajali drug drugega, marveč ohranjali lastno indentiteto zunaj konvencionalne hirearhije. Choregie projekti so lahko "gledališki", a brez tradicionalnih gledaliških elementov – dramsko v njih izhaja iz izvedbe glasbe, ne temelji na "igri" v klasičnem smislu. Pri choregie bi tudi težko govorili o dramatičnosti oziroma ekspresivnosti, kot jo poznamo pri operi, saj gre pri choregie za odsotnost dominantne zgodbe. Choregie sicer razvija določeno temo, ki je navdihnila projekt, morda kdaj zaslutimo obrise narativov, a ne v smislu fabule ali odnosov med protagonisti. In z odsotnostjo zgodbe se pojavi odsotnost neposrednega in pričakovanega povezovanja slišnega in vidnega, kar daje  gledalcu svobodo v sprejemanju in odzivanju, odpira prostor domišljiji in čustvom.  

Choregie je tako prostrana delavnica, v kateri se preskušajo in vrednotijo vsakovrstni odnosi med odrsko-scenskimi in glasbenimi gradivi. Je odsev najstarejše odrske umetnosti – glasbenega gledališča – in je prevpraševanje prihodnosti nove glasbe v njeni drugačni performativnosti. 

Karmina Šilec